V sobotoj me je, tako kot vse njegove občudovalce, pretresla novica, da so švicarski reševalci Tomaža Humarja našli mrtvega. Kar nisem mogel verjeti, da je to res. Prepričan sem bil, da se bo tudi tokrat izvlekel, da bo zdržal do prihoda reševalcev, potem z njimi odšel v dolino in nam govoril o tem kaj se mu je zgodilo. Ampak ne, tokrat mu ni uspelo. Tokrat je mogel priznati premoč Gori, ki ga je vzela v svoje naročje.

Že odkar se spomnim sem občudoval Humarja, njegove plezalske dosežke, njegov pogum. Pogum, da sledi svojim sanjam, da si upa živeti na robu pa čeprav ga je to na koncu stalo življenja. Tako kot mnoge njegove predhodnike. Verjetno ne bom nikoli zares razumel, kaj ga je tako gnalo v gore, v njegov svet. Gore so bile njegova velika strast, vir sreče in tisto kar ga je gnalo naprej. Bil je res eden najboljših svetovnih alpinistov, kar nam je stalno dokazoval z vedno novimi podvigi ter bil za to tudi nagrajen z zlatim cepinom (za leto 1996) poleg tega pa bil še dvakrat nominiran (1999, 2004). Res vsega občudovanja vredno. Amapk še bolj občudovanja vredne so njegove osebne lastnosti – njegova vztrajnost, odločnost, pogum, sproščenost … Tomaž je bil res heroj slovenskega naroda, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Nekateri so mu sicer tudi nasprotovali ampak to so bili tisti, ki se niso niti potrudili razumeti njegove strasti do gora, ki morda nikoli niso dihali gorskega zraka in uživali takšne svobode kot jo je Tomaž čutil v gorah.

Vsega lepega je enkrat konec in tako se je končalo tudi življenje enega največjih svetovnih alpinstov. Prezgodaj, mnogo prezgodaj. Prepričan pa sem, da mu ni žal bilo za nobeno stvar, ki jo v življenju naredil. Himalaja je bila njegov dom,kot sem danes zasledil, ga bojo tam tudi pokopali in prepričan sem, da bi si to tudi sam želel.

Tomaž, hvala za vse lepo kar smo bili deležni od tebe in vedi, da boš večno živel v naših srcih!

“Rad bi bil spet jaz. Živim za dan, ko bom spet zažvižgal v tišino, kot milo zapoje ptica, ki začuti, da je spet na prostosti. Življenja se zopet zaveš, ko ostaneš brez njega. Spet vem zase, spet mi tečejo solze, spet se smejem in se zbujam z nasmehom. Ves dan se vozim v soncu na invalidskem vozičku, a šele zvečer opazim, da pravzaprav dežuje iz temnih oblakov. Kako lepo je spet živeti življenje zase, za poklonjen nasmeh, za nežen pogled, za lebdenje med tu in večnostjo.”

  • Share/Bookmark

...komentar [3]

 

3 komentarjev





  1. mayafaweks mayafaweks pravi:

    Velik človek in alpinist. Počivaj v miru v svojem večnem domu.

  2. izmisljeni pravi:

    sam si predstavljam kakšen cirkus bi bil spet, če bi ga rešili živega …..

    ljudje smo res čudni …..

  3. Plujem Plujem pravi:

    Zgodilo se mu je tam, kjer je bil najrajši. Naj počiva v miru.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !