Hodiš v vrtec, potem v osnovno šolo, ocene so lepe. Prepričajo te, da je zato gimnazija najboljša izbira. Dejansko, če ne veš, kaj te zanima, je to res. Maturiraš. Vmes recimo, da ugotoviš, kaj je smisel življenja in vpišeš tiste tri fakse. Si sprejet na željen faks ali pa tudi ne. Pravzaprav niti ni važno.

Študiraš. Študiraš. Če imaš srečo, vmes nehaš študirat in začneš delat. Če imaš smolo, diplomiraš. Ne dobiš zaposlitve. Ker nimaš vez seveda. In izkušenj. Povsod te zavračajo, ker nimaš izkušenj. Ne dobiš jih, ker te nikjer ne vzamejo. Znana zgodba. Končno dobiš službo nekje na čisto tretjem področju. Spet, če imaš srečo, vseeno delaš tam do penzije (sedemdesetih let ali kako bo?). V nasprotnem primeru se seliš po zavodu sem in tja in iz ene bedne službe v drugo.

Zanimivo (ok, to sicer ni prava beseda, ki sem jo iskal za to, ampak se ne spomnim boljše), kako hitro prideš v sistem in ostaneš v njem, če nimaš nekih hudih vez ali/in sposobnosti. Sam bom kmalu vstopil v tisto zadnjo fazo. Glede na to, da ne pričakujem kakšnih izrednih dogodkov, niti ne vem, če se splača sekirati za karkoli, kar se bo zgodilo po tem, ko mi rata spacat diplomo. Če mi jo bo ratal. Pa upam, da mi bo, koliko bolj nesposobnih ljudi od mene je že diplomiralo. Samo da bo delo pa bo že super. Hecna reč je pa še, ker ti vsi govorijo kako kul študij, da si izbral pa povsod reklame, kakšne hude potrebe so v tej stroki. Potem se pa pogovarjaš s svojimi predhodniki in en bolj jamra, da te nihče ne vzame, kot drugi. Bom že nekako, saj kaj veliko možnosti itak nimam.

En dan bom dodal še sliko, da bo bolj nazorno. Sicer nisem najbolj zadovoljen z napisanim, ampak trenutno nimam dovolj navdiha za velike besede. Dovolj modrovanja za danes, se beremo enkrat v prihodnosti. Se mi zdi :)

  • Share/Bookmark

...komentar [4]


Vzamem list papirja in pišem. Pišem o stvareh, ki se mi dogajajo v zadnjem času, pišem o knjigah, ki sem jih prebral, pišem o ljudeh, ki sem jih spoznal, pišem o stvareh, ki se jih veselim. Pišem in pišem, a list ostaja prazen. Saj bi rekel, da me to vznemirja pa me ne.

Vseeno mi je, verjetno sem se tako navadil živeti v tej sivini, znotraj te megle, da sem že pozabil, kako zgleda sonce tam zunaj. No ja, lažem, 9.1.2012 je datum, ki se ga veselim in ga komaj čakam. Do takrat bom pač čakal in upal, da se ne izgubim v tej megli in da s komolcem pomotoma ne razbijem kakšne šipe. Ker steklo je dragoceno in jaz nimam denarja, da bi plačeval jeznim lastnikom.

Je bilo vedno tako težko pisati in filozofirati in prelivati svoje občutke kamorkoli že? Najbrž ne, sploh, ko mi je bil to del dneva. Lahko sem našel 100 stvari, ki so me zmotile v tistem dnevu, pritoževal sem se nad vsem možnim in ko sem končal, je bil svet spet lep, sonce je sijalo in ptički so peli … vsaj do naslednjega zapisa :) Točno vem, kako je bilo; točno tako kot sedaj. Samo da sem takrat znal kaj napisati, sedaj pa za vsako besedo tuhtam celo večnost, popravljam stavke pa obračam besede, popravljam vejice, vidim, da ni vredu pa še enkrat in spet in spet. Ampak vseeno je lepo biti nazaj.

Kaj se mi je dogajalo vmes? Huh, miljarde stvari, nemogoče, da opišem vse lepe trenutke. Seveda, bili so tudi trenutki obupa, ampak ti se pozabijo, ko je konec. Vedno kadar sem sredi dela za neko pomembno stvar, se počutim popolnoma nemočnega, vse mi polzi iz rok in luči na koncu predora ni in ni. Ko pa je konec in se oziram nazaj pa se mi kar naenkrat zdi, da sploh ni bilo tako hudo. Preživel sem, ane, že to je nekaj vredno :) Kje sem ostal? Aja, pri lepih trenutkih, ki se jih je nabralo še in še.  Kako to na kratko povzeti? Poznate tisto od Šifrerja – Kdaj si nazadnje naredil kakšno stvar prvič? Prejšnji teden sem in je bilo fino. Pred tem pa v tem letu še ogromnokrat in za nobeno stvar mi ni žal in veliko lepih dogodkov je iz tega naslova.

Pa naj se tudi v novem letu nabere še veliko takih stvari in to želim tudi vsem trem bralcem te objave ;) Vi pa mi zaželite uspešno pisanje projektne naloge. Smo na vezi, ane.

  • Share/Bookmark

...komentar [5]


Naredil izpit … check

Zabijal gole … check

Govoril sem z Njo … check

Dobra družba … check

Pravkar sem se nabasal z bonboni … check

Pišem blog … check

Grem spat … check

Mah, saj ni tako slabo vse skupaj :)

  • Share/Bookmark

...komentar


Ker zlobni jeziki1 namigujejo, da me ni nič tukaj, sem se odločil, da ne napišem nič, da dokažem, da pravzaprav odsotnost česarkoli še ne pomeni prisotnost niča. Oziroma neprisotnost mene oziroma ammmm. Kakorkoli, če je kdo dojel, kaj sem hotel povedati, vsa čast, jaz nimam pojma. Filozofija pač nikoli ni bila moje najljubše področje ali področje, kjer bi blestel. Tukaj je razlaga tistega, kar počnem, ko me ni tukaj. Torej pravzaprav skoraj vsega kar počnem. Skoraj zato, ker sem pa tja sem vseeno tukaj, ampak ne na način, ki bi bil viden širšim množicam.

Začnem na začetku – faks se je začel 4. oktobra, ko so mi dokončno porušili moj optimizem, da bom kdaj zares užival v študiju. Področje, ki ga študiram je kul, ubistvu najbolj kul, kar si lahko zamislim, ampak faks … nein danke. To sesuvanje mojih idiličnih predstav se je nadaljevalo v torek in četrtek. Nekje do petka sem imel predavanj že dovolj za en semester, ampak ker je doma dolgčas, se jih še zmeraj redno udeležujem. Od takrat naprej pa gre nekako takole.

Nedelja je dan za fuzbal. Cel dan nestrpno čakam na tisti 2 uri, ko se bom lahko podil za žogo. Posledično se težko pripravim, da bi naredil karkoli zares koristnega. Zjutraj k maši še grem, kaj več koristnega zase pa že ne naredim. Saj gledanje formule se ne šteje za koristno opravilo? :mrgreen: Ampak tusti fuzbal zvečer je pa zakon.

Ponedeljek ja dan za umret. Skoraj dobesedno. Iz faksa se pozno popoldne (ali zgodaj zvečer, kakor vzameš; sedaj bi se lahko reklo tudi sredi noči, ko je tako temno :P ) domov privlečem v precej slabem stanju. Če bi me povozil avtobus, bi bil verjetno precej manj zdelan. Še zmeraj ne vem, zakaj me ti ponedeljki tako “ubijajo”. Saj imamo povprečno celo 4 zanimive ure, celo eno uro pavze, šele začetek tedna je in jaz sem že ves zdelam. Oh, kje je še petek?

V torek sem sicer spet skoraj dežuren na faksu in prvih šest ur je obupno dolgočasnih, začuda pa zdržim precej lažje kot v ponedeljek. No ja, priznam, da sem nekajkrat tudi goljufal, ker me ni bilo na kakšno uro. To je konec napornega dela tedna.  V sredo so dokaj zanimive vaje, v četrtek najbolj zanimiva predavanja ever2, zato gresta redva dneva res hitro. Kar naenkrat je potem petek, ko si vzamem frej, pošljem vse v … in se imam fino. Športna vsake toliko časa, da dobim kakšno piko, potem pevske, fuzbal zvečer vsake dva tedna. V glavnem – petki so zakon! :)

Sobota je ponavadi delavna – treba je pospraviti sobo, mogoče še kakšno drugo stvar doma, malo posedim za računalnikom, morda kaj preberem pa je takoj dan naokoli in tako sem že spet pri nedelji. Verjetno se kdo sprašuje, kaj se z mano dogaja tisti čas, ki zgoraj kar nekam izgine, torej čas od enega predavanja do drugega naslednji dan. Hja,  nekaj časa gre vsekakor za spanje, velika večina ostalega pa resnično zabijem za računalnikom. Brezveznik. Saj v teoriji je ta čas namenjen pisanju brezštevilnih seminarskih/projektnih, ki so me doletele v tem semestru, ampka v praksi je tega dela bolj malo, počnem skoraj vse drugo samo tega ne. Potem bom pa spet zadnjo noč švical, ker me še ni izučilo.

Če povzamem – sem len, na faksu ne uživam, imam celo goro seminarskih, visim za računalnikom, brcno žogo, imam se fino. To je bistvo celega tedna. Upam, da sem zadovoljil zlobne jezike :D Se tipkamo!

  1. In to sploh ne mislim koga osebno :D []
  2. No mogoče ne ever, ampak so res zanimiva :) []
  • Share/Bookmark

...komentar [1]


Ne vem točno, kdo je kriv za to, najbrž ŠOU (?), ampak z letošnjim študijskim letom je bil uveden nov sistem študentske prehrane. Ukinjeni so bili boni, ki smo jih poznali doslej in dokazovanje svojega statusa s študentsko izkaznico/indeksom, namesto tega pa so uvedli identifikacijo z mobilnim telefonom/posebno kartico. Pro et contra? Pa pojdimo …

Bom začel s pozitivnimi stvarmi:

  • ni več treba čakati v vrsti za bone
  • lahko greš jest kamorkoli, kar prej ni bilo možno, če nisi imel bona za točno določeno restavracijo, menzo, …

Tukaj se pozitivno nekako konča. Kaj pa stvari, ki me motijo oz. bolje rečeno, kaj so pomankljivosti trenutnega sistema?

  • namesto vrste pri okencih za nakup bonov, so sedaj vrste v samih menzah, ker more vsak posebej plačevati. Potem se pa iščejo kovanci pa vprašaš kolega za tabo, če ima, ampak nima in potem vseeno nekaj najdeš … Če povzamem – problemi z gotovino
  • zakaj bi morali imeti posebne kartice ali mobilne telefone za identifikacijo, če ima vsak študent že itak študentsko izkaznico, ki meni izgleda čisto vredu?
  • izpadi sistema. Če se je vse skupaj sesulo že ob zagonu, skoraj ne verjamem, da bo brezhibno delovalo sedaj, ko ga uporablja precej večje število študentov. Zaenkrat sicer še nisem slišal, da bi bile v začetku oktobra kakšne težave, ampak študijsko leto je še dolgo.

Nov sistem sam po sebi ni slab, osnovna ideja je najbrž čisto vredu, ampak dejanska rešitev mi ni všeč v primerjavi s prejšnjim načinom, še posebej pa je bedna v primerjavi s tistim, kar bi se lahko naredilo. Ta začasna rešitev1 se mi zdi popolnoma nepotrebna. Lahko bi z novim sistemom počakali eno leto – če smo prej XY let plačevali z boni, ne vem zakaj nebi mogli še eno leto -,  in potem sistem prehrane uredili tako kot se zagre, ne pa z neko polovično rešitvijo. Moja ideja – vse se naredi okrog študentske kartice, kar je pomojem čisto izvedljivo. Postavili bi se avtomati, s katerimi bi si naložil denar na študentsko in tako bi lahko obenem plačal in se identificiral pa tudi število porabljenih bonov bi lahko prištevali. Če pa so že naredili tako kot so, bi potem lahko uredili vsaj tako, da bi lahko plačal z moneto ali pa bi imel denar na tisti kartici, ki si jo kupil za 15€. To je to, ne pa da je nekaj na hitro narejeno. Ampak kar je, je, se bomo navaditi na to, ker nam drugega itak ne preostane. Vsaj dokler si ne izmislijo česa novega :)

  1. Vsaj tako sem bral, da naj bi bila to neka prehodna stopnja. []
  • Share/Bookmark

...komentar [5]


Naslov pove vse, naj si vsak predstavlja po svoje…

  • Share/Bookmark

...komentar [11]


Ne, nisem pozabil in ja, dejansko sem prebral vse štiri knjige od prve do zadnje – torej od Somraka do Jutranje zarje, vseh 1964 strani, ki jih je skupaj spacala Stephenie Meyer. Prvi komentar? Khm, ja no, res ni ne vem kaj, sem bral že boljše. Veliko boljše!

Resda ima skoraj vsaka od knjig skoraj 500 strani, ampak kljub temu naredim obnovo vsake brez težave v nekaj stavkih, ne da bi izpustil karkoli pomembnega. Gremo lepo od začetka: v prvem delu (Somrak) se spoznata glavna junaka Isabella Swan in Edward Cullen. Seveda se noro zaljubita, ona čez čas ugotovi, da je on vampir, ampak se ga ne boji in ji je to čisto nepomembno dejstvo, ker je resnično pomembna samo njuna ljubezen, bla bla. Vse skupaj se zaplete, ko gre Bella z Edwardovo družino – vsi se vzdržujejo človeške krvi, igrat baseball in jih tam najdejo trije drugi vampirji. Eden od njih si zaželi Belline krvi, zato jo Cullenovi hočejo zaščititi. No, ne uspe jim najbolje in tako jo eden od njih, James, dobi v svoje roke. K sreči se Edward in za njim še drugi pravi čas vrnejo, ubijejo Jamesa in rešijo Bello. Za popolnoma srečen zaključek gresta na koncu Bella in Edward skupaj na maturantski ples. Ona tam izrazi željo, da bi jo on ugriznil in tako spremenil v vampirko, da bi tudi ona postala nesmrtna in bi za vekomaj ostala z njim, vendar ji Edward tega ne želi narediti. Konec.

Drugi del (Mlada luna) prinese “zaplet” že takoj na začetku, ko se na praznovanju rojstnega dneva pri Cullenovih Bella ureže in jo hoče Jasper, eden od Cullenovih, napasti. Edward spozna, da bo ona v njuni zvezi stalno v nevarnosti in jo zato grobo zapusti. Bella potem fura safr naslednjih 500 strani, malo bolje se počuti samo, kadar je z indijancem Jacobom, za katerega se izkaže, da je volkodlak (ona si pa res zna izbirati čudaške prijatelje). On s svojimi prijatelji, tudi volkodlaki, ubije še drugega vampirja, Laurenta, ki je v prvem delu prišel skupaj z Jamesom. Vse skupaj se konča, ko Bello obišče Allice, Edwardova sestra, ki pove, da se Edward hoče ubiti, ker misli, da je ona mrtva in da ga lahko reši samo še Bella. Zato se odpravi v Italijo, kjer prebiva mogočna vampirska družina – Volturiji, ki bi ubili Edwarda, če bi on izvršil svojo namero in se kot vampir pokazal ljudem. Še dobro, da ona pride pravi čas in ga reši. Da pa bi pred Volturiji rešil Bello, mora Edward obljubiti, da jo bo spremenil v vampriko. Ker so vampriji in volkodlaki nekakšni naravni sovražniki, Jacob ne želi, da bi se to zgodilo in seveda se z Edwardom prav prisrčno sovražita. To je nekako to.

V tretjem delu (Mrk) je ljubezen Belle in Edwarda spet na preizkušnji in seveda ju čakajo nove težave. Ona se mora odločati med njenim prijateljstvom z Jacobom in ljubeznijo z Edwardom, kar še dodatno začini sovraštvo med njima oz. med vampirji (Cullenovi) in volkodlaki, ki so na robu vojne. Skratka spet safr time za vse tri. Vmes še ugotovijo, da nekdo ustvarja vojsko novih vampirjev, ki imajo v načrtu napad na Bello. Za to je kriva Victoria, še tretja iz Jamesove družbe, ki se s tem hoče maščevati za Laurentovo smrt. Kakorkoli na koncu volkodlaki in vampirji začasno sklenejo premirje in se zdužijo v boju proti novonastalim vampirjem in Victoriji, da bi zaščitili Bello, kar jim po napornih bojih tudi uspe. Mislim, da sem zadel bistvo.

In še zadnji, četrti del (Jutranja zarja) – Edward in Bella se poročita, kar naj bi pomenilo njeno dokončno odtujitev od Jacoba, saj on temu odločno nasprotuje, ker jo hoče zase pa tudi sovraštvo z vampirji najbrž ne pomaga. Po poroki se mladoporočenca odpravita na poročno potovanje, kjer on fura safr, ona pa neskončno uživa, kljub temu da je po divjem seksu precej obtolčena. Da vse nebi bilo prelepo, ona ugotovi, da je noseča in zato odpotujeta domov. Tam hočejo njen zarodek uničiti volkodlaki, vendar se Jacob ne strinja s tem in se loči od tropa ter skupaj s še dvema, ki se mu pridružita, pomaga ščititi Bello. Zarodek ji zadaja nemalo bolečin in sčasoma celo ugotovijo, da ga najbolj nasiti kri. Rojstvo nastopi precej hitro in seveda ne poteka brez problemov. Na koncu se izzide tako, da je z otrokom (pravzaprav je nekako pol človek, pol vampir) vse v redu, Edward pa ugrizne Bello in ji tako reši življenje. Sledi neizogibno – njena spremenitev v vampirko na kar se hitro navadi in celo zelo dobro prenaša človeško kri. Da vse nebi bilo preprosto, Alice vidi (Edwardova sestra, ki vidi v prihodnost), da Volturiji s svojo vojsko in hordo vampirjev prihajajo nad njih, ker so izvedeli za “nesmrtnega” otroka in potem skrivnostno izgine. Cullenovi poiščejo svoje očividce, ki so pripravljeni zagotoviti, da je Reneesme skoraj običajen otrok. Ob srečanju z Volturji kljub temu skoraj pride do spopada, Cullenovim ob strani spet stojijo volkodlaki, vendar pravi čas pride Alice, ki s sabo pripelje še enega takega otroka, ki živi čisto običajno in tako morajo Volturji popustiti in odidejo. Aja pa Jacob doživi vtisnenje – nekaj še precej močnejšega kot zaljubljenje, z Reneesme. Tako potem vsi živijo srečno do konca svojih dni in oh in sploh.

In sedaj moje mnenje. Če preberem zgornje odstavke se mi zdi vse skupaj še kar zanimivo, precej bolj zanimivo kot je v resnici. Največji problem je, da je vse preveč razvlečeno. Če bi imela vsaka knjiga tam okoli 150 strani, bi bilo povsem dovolj, da bi stephenie Meyer notri spravila prav vse dogodke. Tako se pa vleče in vleče in vleče in potem na koncu ti izgleda kot da se sploh nič ni zgodilo, kot da so liki celo knjigo delali nič in mešali zrak. Preveč je nekih brezveznih opisov in razvlečenih razlaganj dogajanja. Ok, saj priznam, ob branju mi ni bilo dolgčas, nikoli nisem zaspal (razen ob 2 ponoči, ko sem se odločil, da je “dovolj za danes” :D ) in se čisto lepo bere, ampak vseeno je preveč, ker potem na koncu ugotoviš, da si bil prekleto prikrajšan za kakšno dogajanje in to. Razumem tiste, ki so jim te knjige všeč – res tako lepa zgodbica o ljubezni pa so vampirji in furajo safr in je srečen konec in celo berljivo je; še precej bolje pa razumem tiste, ki sovražijo Edwarda in Bello, ki jim zgodba ni všeč in prezirajo vseh tistih 1900 in še nekaj strani. Ker zgodba res ni ne vem kaj in res je preveč furanja safra in nekih navideznih zapletov, ki se dogajajo samo v Bellini glavi (btw. Bella je pripovedovalka zgodbe). Če bi se moral postaviti na eno stran, hja, bi izbral tisto drugo. Ampak sicer bi ostal nekje vmes, ker razumem oboje in vidim tako pluse kot minuse. Sem pa grozno jezen na tiste, ki si upajo primerjati te knjige s Harryjem Pottrom – tega pa nikakor pod nobenim pogojem ne morem razumeti, ker ni nikakršnih podobnosti, je čisto neprimerljivo in je ogroooomna razlika, če ne drugega, v kvaliteti. Da jih ni sram!

Tudi znotraj izmišljene zgodbe (kar me sploh ne moti, saj gre seveda za knjigo in ne resnično življenje) o vampirjih in volkodlakih ter njihovih izmišljenih lastnostih mi sicer ostaja nekaj nejanosti, vendar se s tem ne mislim preveč obremenjevati. Me pa vseeno zanima kako izgleda hihitajoč vampir, kako se ima nekdo lahko preveč lepo, če za vampirje ne veljajo prometni predpisi in kakšno zobno pasto uporabljajo Cullenovi, da imajo vsi bleščeče bele zobe. Če zna kdo odgovoriti na katerokoli od teh vprašanj, kar na plano z odgovorom :) Aja pa nimam pojma zakaj gre Bella sploh v Forks, če ga tako zelo zelo sovraži in ji je tam tako grozno.

Za konec pa še en citat, ki se mi zdi da povzema bistvo vseh knjig: ” … Njegova popolnost me je vsakič napolnila z žalostjo …” Ooooooo ja, pocukrana ljubezen + safr = Twilight

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


Dež naj pada, sam da ti maš mene rada;

pa tudi če me nimaš, naj pada, da izpere bolečino, da prekrije solze, da umiri srce, …

… in da pričaka sonce, da skupaj z njim ustvari najlepšo mavrico, ki je uvod v nov začetek.

watevr, jst sm kul

  • Share/Bookmark

...komentar [1]


Porazi so verjetno tako kot zmage del življenja in najbrž ne obstaja človek, ki bi večno stal na vrhu in vedno zmagoval. Vsaj jaz ne poznam nikogar, ki bi ustrezal temu opisu. Ampak vseeno prekleto težko sprejmem poraz oz. če sem čisto iskren, ne znam sprejeti porazov. Ne porazov športnikov, ekip, politikov, prijateljev, za katere navijam, še manj pa svojih porazov.

To ne pomeni, da sem kakšen serijski zmagovalec, super uspešen in navajen samo na zmage. Nikakor. Prej nasprotno – precej stvari, ki se jih lotim, se mi ponesreči. Na splošno torej doživljam vzpone in padce, tako kot naj bi pomojem bilo najbolj pravično. Kljub temu se vseh tistih porazov nisem prav nič navadil in vsak nov poraz v meni prebudi hudo jezo ali vsaj razočaranje. Saj se trudim to sprejeti in normalno reagirati, samo če v meni zavre, se pač nisem sposoben toliko kontrolirati, da bi se vzdržal plohe kletvic in hude užaljenosti. Ker pač ne gre.

Edini poraz, ki ga kolikor toliko lahko sprejmem je takrat, ko vem, da sem bil slabši, se nisem dovolj potrudi ali nisem imel dovolj moči in sem omagal. Takrat vem, da je poraz edina pravična možnost in da se bo treba naslednjič bolj potruditi, da bi bil končni rezultat drugačen. Vse drugo je precej težje sprejeti. Sploh če gre za ravno obraten primer, da sem boljši ali sem se  res potrudil pa ni bilo sreče. To je pa res težko sprejeti in verjetno povzroči jezo še pri ljudeh, ki imajo precej manj težav s samoobvladovanjem in sprejemanjem poraza.

Ne vem, kaj to, da ne znam sprejemati poraza, pove o meni in mi je pravzaprav čisto vseeno, ker je to del moje osebnosti, nekaj na kar nimam veliko vpliva, se pa vsekakor trudim, da se kontroliram po svojih najboljših močeh. In to je to, kar lahko naredim. Se pa zaradi te svoje lastnosti (ali karkoli je že to) nisem še z nikomer stepel, hudo skregal ali naredil kakšne druge res hude neumnosti, kar verjetno pomeni, da mi samokontrola kar gre in verjetno še vseeno ni tako slabo. Zaenkrat :D

In ja, res je, danes sem doževel poraz. In se sekiram. Pa kaj, zase se brigajte!

  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Če je bil poletni semester na faksu ubijalski in tudi izpitno obdobje res mučno in frustrirajoče, izgleda da se mi sedaj vse vrača. Prva dva tedna (pravih) počitnic sta bila naravnost fantastična, upam na podobno nadaljevanje :) Najprej en teden oratorija1 in potem še en teden morja z animatorji – neprecenljivo. Vmes je bil sicer še en izpit, ampak mu niti slučajno ni uspelo pokvariti dobrega vzdušja, še sploh, ker sem dobil kar solidno oceno :D

Ukvarjanje z otroki, petje, ples, igranje, delavnice in druženje z ostalimi animatorji je poskrbelo za mojo dobro voljo in sprostitev po napornem študijskem letu. Tukaj sem se res našel, se dobro počutim, predvsem pa sem vesel, da sem tako dobro sprejet in se z vsemi tako dobro razumem. Zato je bilo tudi na morju, kamor smo šli skupaj, najbolj zakon in se res zgražam sam nad sabo, ker sem še en mesec nazaj razmišljal, da nebi šel. Zamudil bi ogromno, ogromno lepo preživetih trenutkov.

Vse od začetka, ko se nas je 6 odpravilo na pot kar s kolesi, pa do konca, ko smo v petek pozno zvečer varno prispeli domov, smo skupaj uživali na polno in se noro zabavali. Že pot s kolesi je bila (spet) nekaj posebnega (čeprav letos ni bilo tako zanimivo, ker sem bil že lani :P ) pa potem plavanje, skupinsko reševanje križank, namizni nogomet, pikado, športanje, ležanje na plaži, tarok, pictionary,  ogled posnetkov iz oratorija, pa polno smeha in dobre volje, vse, res vse je bilo oh in sploh. Najbrž je prava družba tisto, kar je potrebno za dobro voljo in vesel sem, da smo se skupaj našli taki, ki uživamo drug z drugim. Uglavnem, če še nisem omenil, je bilo super :) Zadnji dan se je sicer primerila neka nevšečnost, ampak meni vsekakor ni pokvarila razpoloženja.

Drugače sem pa sedaj dobil tudi eno super ponudbo za delo, kar je še dodatno pripomoglo k dobri volji pa s prijatelji se zabavamo na nogometu, nekaj sem spet začel kolesariti pa še kaj bi se našlo zraven. Naj se počitnice kar tako nadaljujejo, se ne bom pritoževal :) Bo pa potem toliko težje spet nazaj na faks, če sedaj tako fino. Ampak nič za to, važno da sedaj uživam, s faksom se bom ukvarjal potem, ko bo čas za to. Jutri pa na razprodaje, je treba malo izkoristiti znižanja, za nakup nekaj manjkajočih stvari iz garderobe. Pa še družbo bom imel in ne bo dolgčas.

Pa take fore. Noč!

  1. Tisti, ki ne veste, kaj je to, googlajte, meni se ne da razlagati :P []
  • Share/Bookmark

...komentar [1]